Na slovenskem prostoru ima čebelarstvo bogato tradicijo, ki se že več stoletij prenaša iz roda v rod. Že v 18 stoletju sta naša tedanja čebelarska strokovnjaka Anton Janša in Peter Pavel Glavar dvignila sloves našega čebelarstva v vsem evropskem prostoru. V tem času je bil med zelo cenjeno sladilo.

Čebelji roji in vosek pa so predstavljali pomembno gospodarsko dejavnost. Zato so se že leta 1898 čebelarji tedanje Kranjske organizirali in nastalo je Slovensko čebelarsko društvo, ki je združevalo celotni sedanji slovenski prostor. V tej organiziranosti čebelarjev so sodelovali tudi belokranjski čebelarji.

Prvi pisni dokument o poizkusu organiziranja čebelarjev na območju tedanjega metliškega sodnega okraja predstavlja zapis v »Slovenskem čebelarju« iz leta 1907. Po tem zapisu je bil za 1. september 1907 sklican v Metliki ustanovni čebelarski shod. Žal ni zapisa ali je ta ustanovni shod čebelarjev tudi uspel.

Drugi pisni dokument pa je zapis v »Slovenskem čebelarju« iz leta 1913, ki dokazuje, da je bila čebelarska podružnica za metliški sodni okraj ustanovljena že leta 1912. Tega leta je bilo 5. julija v Metliki predavanje g. Lapajneta in ustanovitev podružnice. Ustanovitelj podružnice je bil g. Konrad Barle, nadučitelj v Metliki. Konrad Barle je v letu 1919 dal pobudo, da se je ustanovila čebelarska podružnica tudi v Črnomlju. Med prvo svetovno vojno in še dolgo po njej je čebelarstvo močno nazadovalo. Kot sladilo je beli sladkor zamenjal med, parafin pa je nadomeščal vosek. Iz tega obdobja ni nobenih pisnih virov, ker so bili vsi dokumenti med drugo svetovno vojno uničeni ali izgubljeni.

Zapisi v »Slovenskem čebelarju« iz leta 1935 pa dokazujejo, da je tedaj g. Konrad Barle ponovno zbral tedanje čebelarje iz metliškega okoliša in jih združil v čebelarski krožek. Zato smo do sedaj kot začetek organiziranega čebelarjenja v Metliki beležili letnico 1935. Vse do prihoda g. Barleta so belokranjski čebelarji čebelarili v slamnatih koših in lesenih zabojih »kranjičih«. Čebelar Barle pa je začel prvi uvajati čebelarjenje s pomičnim satjem v AŽ panjih.

Čebelarjenje je bilo tedaj tudi v Beli krajini že zelo razširjeno, saj je bil skoraj v vsaki vasi po en ali več čebelarjev, ki so imeli svoje čebele v lesenih ulnjakih, posebne oblike, s poslikanimi panjskimi končnicami, kar je bila tedaj edinstvenost v svetu.

Med obema svetovnima vojnama sta bili čebelarstvo in sadjarstvo v Beli krajini pomembni kmetijski dejavnosti, saj sta pogosto reševali tedanjo bedo na podeželju. Zaradi izredno visoke cene sladkorja je bil med glavno sladilo in zdravilo, čebelji vosek pa glavna surovina za razsvetljavo. Tudi med drugo svetovno vojno, ko so bile dobre medene letine, so naši čebelarji redno zalagali z medom partizanske bolnišnice ter bolne in ostarele ljudi, ker je bilo veliko pomanjkanje sladkorja.

Že med drugo svetovno vojno, pa je tudi prva leta po vojni, je propadlo veliko čebelarstev. Družbene pomoči za zasebno čebelarjenje tedaj ni bilo. Poizkusi za organiziranje velikih socialističnih čebelarstev se tudi v Beli krajini niso obnesli. Organizacijsko so bili metliški čebelarji vključeni v tedanje okrajno čebelarsko društvo v Črnomlju, kot samostojna čebelarska družina. Tako stanje je trajalo vse do leta 1975, ko se je čebelarska družina pod vodstvom g Milana Vajde osamosvojila in preimenovala v Čebelarsko društvo Metlika. Tedaj je po zaslugi starejših metliških čebelarjev kot so bili: Matekovič, Štefanič, Pahor, Slanc, Oberman, Zorn in drugi, ki so čebelarili predvsem ljubiteljsko na med, začelo oživljati tudi metliško čebelarstvo. Tedaj je bil predsednik društva g. Milan Vajda, ki je vodil čebelarsko društvo več mandatov od leta 1975 do 1990.

Tedaj je bilo na metliškem območju 35 organiziranih čebelarjev, ki so čebelarili z do 1.000 čebeljimi družinami v AŽ panjih.V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je tudi tedanja družba začela priznavati čebelarstvo kot dopolnilno kmetijsko dejavnost in dajati materialno pomoč za izobraževanje in društveno aktivnost, je tudi naše čebelarstvo doseglo svoj višek. Pojavilo se je več novih čebelarstev. Posamezni čebelarji pa so povečali svoja čebelarstva na 50 do 100 in več čebeljih družin. Tedaj je bilo v Č.D. Metlika vključenih 45 čebelarjev, ki so čebelarili s približno 1.200 čebeljimi družinami, vsi v stacionarnih čebelnjakih in AŽ panjih.

Leta 1990 je ČD Metlika razvilo svoj društveni prapor ter sprejelo nova društvena pravila. Ob tej priliki so bila nekaterim zaslužnim članom podeljena odličja Antona Janše III. stopnje. V naslednjih letih so bili
predsedniki društva:
Jože Prus od 1990 do 1992
Janez Gačnik od 1992 do 1996
Ivan Šuštaršič od 1996 do 2001
Janez Gačnik od 2001 do 2005
Vlado Auguštin od 2005 ...

Po letu 1990 se stanje v našem čebelarstvu ni bistveno spremenilo. Veliko starejših članov je umrlo. (Oberman, Pahor, Štefanič, Nemanič, Slanc iz Berčic, Slanc iz Rosalnic, Kozjan). Nadomestili pa so jih nekateri mladi člani, ki izhajajo iz čebelarskih krožkov pri Osnovnih šolah v Metliki in Podzemlju.

Leta 1992 je naše društvo s pomočjo sponzorjev Občine Metlika in Kmetijske zadruge Metlika ter s prispevki čebelarjev postavilo pri obeh osnovnih šolah vzorčna čebelnjaka in organiziralo čebelarske krožke. Ta oblika izobraževanja mladih čebelarjev je lepo uspela, saj potekajo ti krožki pri obeh šolah neprekinjeno že od leta 1992. Krožek obiskuje redno v vsaki šoli od 8 do 12 učencev iz višjih razredov. Na vsakoletnih tekmovanjih v državnem merilu pod vodstvom g. Janeza Gačnika dosegajo nadpovprečno dobre rezultate.

V letu 1994 je naše društvo sprejelo nov statut društva in organiziralo prvo veliko čebelarsko razstavo v Metliki. Razstava je bila v prostorih grajskega in muzejskega kompleksa, skupaj s Slovensko sadjarsko razstavo. Razstavo je obiskalo več kot 8.000 obiskovalcev, kar je za Metliko izjemen dosežek. V preteklih desetih letih je naše društvo organiziralo več strokovnih ekskurzij. Obiskali smo čebelarje na Primorskem, Koroškem, v Zasavju in Kočevju. Vse ekskurzije so bile dobro strokovno pripravljene. Organizator in vodič vseh ekskurzij je bil Janez Gačnik.

V letu 2003, ko je bil v Sloveniji čebelarski kongres “Apimondija” je tudi naše društvo gostilo 50 udeležencev kongresa iz vseh celin sveta, skupaj s čebelarji sosednjih društev, Črnomlja in Semiča. Na otvoritvi je sodeloval tudi naš praproščak g Jože Veselič. V letu 2004 smo opravili popis vseh čebelarstev, članov in nečlanov ter izdelali nov pašni red čebelarjenja za naše območje.

V letu 2006 smo se pod vodstvom predsednika Vlada Auguština pridružili k ustanovitvi Čebelarske zveze Bele krajine, ki je kronala večletna prizadevanja belokranjskih čebelarjev k naprednemu čebelarstvu. Naše čebelarsko društvo je sedaj dobro organizirano z delovnimi in odgovornimi člani upravnega in nadzornega odbora. Z večjo družbeno pomočjo, moralno in materialno, kot je bilo do sedaj, bo tudi v bodoče naša dejavnost aktivno sodelovala in s čebelami zagotovila, da ne bo prišlo do razpada biološkega ravnotežja v naravi.